Achtung!!!

Problema ėmansipacii ženščiny stala osoznavatsja obščestvennym mneniem Rossii primerno s serediny XIX veka. Vokrug ėtogo razvoračivalas širokaja diskussija, gde novye idei i vejanija perepletalis s predrassudkami. V oblasti izjaščnoj slovesnosti narjadu s imenami izvestnymi ėtu temu zatragivalo i množestvo menee izvestnych literatorov, nyne zabytych, no davavšich inogda vesma ljubopytnye varianty traktovki ėtogo voprosa. Sredi nich chočetsja vydelit imja Lidii Ivanovny Veselitskoj, pisavšej pod psevdonimom V. Mikulič. Naibolee izvestnoj rabotoj pisatelnicy stali istorii o Mimočke. Ėto trilogija, sostojaščaja iz povestej «Mimočka-nevesta» (1883), «Mimočka na vodach» (1891) i «Mimočka otravilas» (1893). Vtoraja čast trilogii privela v voschiščenie Lva Tolstogo i Nikolaja Leskova, našedšego, čto «povest… sveža, živa i ljubopytna… manera pisanija črezvyčajno iskusna i prijatna». Mikulič pokazala žizn russkoj ženščiny konca XIX veka v različnych ipostasjach: devuška na vydane; uvlečennaja domašnim obustrojstvom molodaja žena; vetrenica, žažduščaja ljubovnych priključenij i seksualnych radostej; ne ljubjaščaja muža žena; ženščina, želajuščaja obresti pokoj v semejnom krugu i domašnem tichom suščestvovanii; ženščina, ljubjaščaja i predannaja odnomu-edinstvennomu mužčine…