Achtung!!!

«Tolja očen prost v žizni – i očen veličav v stichach. V spokojstvii ego strok est kakoj-to pafos, rodnjaščij ego s Osipom Mandelštamom. Složnost stichov Mariengofa – organičeskaja, ot perepolnennosti» – tak pisal poėt Vadim Šeršenevič o tvorčestve Anatolija Borisoviča, sbornik poėzii i prozy kotorogo my predlagaem vašemu vnimaniju. Roman "Ciniki" predstavljaet soboj scenarij kinofilma, gde sudby ego geroev razvoračivajutsja na fone togo vremeni, v kotorom im prednaznačeno bylo žit. Postanovočnye kadry ėtogo «kinofilma» peremežajutsja kadrami dokumentalnymi –priem, teper stol chorošo nam izvestnyj. A togda Mariengof byl pervym, kto primenil «kinoglaz» v russkoj literature. Proobrazom sobytij, opisannych v «Cinikach», stala tragičeskaja istorija vzaimootnošenij Vadima Šeršeneviča i aktrisy Julii Dižur, zastrelivšejsja posle odnoj iz ssor. Roman, opisyvajuščij period žizni strany s 1918 po 1924 god, vključaet v sebja množestvo avtobiografičeskich motivov. Proizvedenie, rasskazyvajuščee ob užasach poslerevoljucionnogo vremeni, golode v Povolže, stanovlenii nėpa, neustroennosti byvšich raznočincev, institutok i intelligencii, prazdnom prožiganii žizni, ponjatnoe delo ne moglo byt opublikovano v SSSR.