Achtung!!!

V tom utverždenii «ja», prevraščenii subekta poėtičeskoj reči v edinstvennuju instanciju, čto proischodit v dovolno značimom sektore novejšego otečestvennogo stichosloženija, mne viditsja kak raz ustranenie ėtogo «ja», ego nemyslimo chitroumnoe izjatie: vot čelovek pered toboj, no on sliškom javlen, čtoby okazatsja nastojaščim. Ėtakij ėffekt giperrealističeskoj živopisi: predmet v svoej poludennoj dannosti kuda bolee vnebytien, neželi voznikajuščie v sumerkach smutnye očertanija togo že samogo predmeta. Vot dom, derevo, kamen; oni prosto est, ich nelzja ustranit čerez interpretaciju, poskolku vopijuščij fakt suščestvovanija bolee značim, neželi ljubye mnenija. Metafora možet byt osporena, no ne tavtologija.