Achtung!!!

U každoj ėpochi dolžen byt svoj Aleksej Tolstoj s "Choždeniem po mukam" ili Michail Šolochov s "Tichim Donom". Dolžen byt i u našej. Odnako, uvy - to li ėpocha ešče ne zakončilas, to li pisatel izmelčal. No skvoz pepel vyžžennoj za četvert veka Russkoj zemli, naperekor vsem "Bukeram" i "Bolšim knigam", prorosli imena avtorov, v čem serdce stučit ėtot pepel... Odin iz nich - Michail Dmitriev. Geroi ego rasskazov - roždennye v SSSR, no vzraščennye v otmorožennye 90-e ėffektivnye menedžery i neudačlivye kommersanty, žestokie bandity i alčnye krasotki, v obščem, luzery i beneficiary perestrojki i dikogo rynka. Poterjannoe pokolenie, v kotorom pisatel stremitsja najti luč sveta - i inogda nachodit. No ne slučajno ėpigrafom k odnomu iz rasskazov avtor vybral stroku iz Evangelija: "Gore vam, presyščennye!". Naša ėpocha na perelome, u grani, i tolko ot nas zavisit, ruchnet Rossija v bezdnu ili vzletit v Russkoe nebo. No najdutsja li v nas, presyščennych zlom i merzostju, otjagoščennych grechami prošedšich let, sily vyrvat nogi iz nynešnego bolota, vzletet nad umirajuščej ėpochoj?