Achtung!!!

Navernoe, každomu čeloveku skučno izo dnja v den zanimatsja odnim i tem že — provodit rutinnye procedury, povtorjat odni i te že slova. Daby izbežat takoj neprijatnosti, ja vybral sebe samuju «nestandartizirovannuju» medicinskuju specialnost — psichoterapiju. I skažu otkrovenno — ne progadal. Dejstvitelno, složno daže predstavit, čto možet byt bolee svoeobraznym i nepochožim drug na druga, čem čelovečeskaja psichika. No, kak voditsja, i tut ne obošlos bez lo- žečki degtja. Okazalos, čto pered tem, kak pristupit neposredstvenno k razboru individualnych ličnostnych problem, často prichoditsja tratit nemalo vremeni, zanimajas «psichoterapevtičeskim likbezom», otvečat na šablonnye voprosy, faktičeski čitat vstupitelnuju lekciju. Vot ee-to ja i predlagaju vašemu vnimaniju v kačestve pervoj časti ėtoj brošjurki. Krome oblegčenija sobstvennoj učasti (podsunul pacientu knižečku — i delo v šljape!), nadejus, izložennoe zdes pomožet «neopredelivšimsja», načinajuščim pacientam, a tak- že prosto interesujuščimsja obresti nemnogo jasnosti v voprose praktičeskoj psichoterapii. Vovlekšis v literaturnyj trud, ja, estestvenno, ne uderžalsja — porazglagolstvoval nemnogo, i v itoge iz ėtogo materiala polučilas vtoraja čast. Ja čestno staralsja napisat kak možno menše, prošče i po delu, no, bessporno, rešat, ne napustoslovil li ja, vam, dorogoj čitatel. Chotja i obratnoe mnenie budet pochvaloj dlja menja (v kakom aspekte i počemu, nadejus, vy pojmete, pročitav predposlednjuju glavu). Dlja bolšej pochožesti na realnuju konsultaciju ja pisal v formate dialoga, a dlja udobnosti voprosy i repliki gipotetičeskogo pacienta vydelil polužirnym. I poslednee: esli komu-to pokažetsja, čto koe-gde ja byl neskolko ironičen, prošu ne sudit menja sliškom strogo. V svoe opravdanie skažu, čto ja iskrenne sčitaju ironiju, a osobenno samoironiju, odnim iz samych moščnych i universalnych psichoterapevtičeskich sredstv. Prijatnogo vam čtenija!