Achtung!!!

Pered vami prodolženie sbornika skazok "Dikoviny" - povest "Belyj Volk". Ėto kniga o pervych dnjach sela Vysockoe, o tom, kak davnym-davno russkie ljudi, priplyvšie s Severa, osnovali poselenie sredi neprochodimogo lesa, kotorym togda byla okružena Reka. "Belyj Volk" - ėto ne obyčnaja skazka, vo vsjakom slučae ne takaja, kak "Dikoviny". Glavnyj geroj zdes - ne odin čelovek, a vse obitateli sela, malenkij narod, kotoryj neskolko stoletij žil na odnom meste i šag za šagom otvoevyval u lesa kločki pachotnoj zemli. Gde-to daleko v stolice smenjalis pravitelstva, knjazja i cari. Po strane prokatyvalis ordy zavoevatelej, na okrainach podnimalis vosstanija. V monastyrjach pisalis učenye knigi, v gorodach delalis otkrytija, na ploščadjach kipeli strasti smuty i raskola. No v Vysockom, zaterjannom posredi ogromnoj russkoj ravniny, sredi vekovych lesov i medlennych tumannych rek, vremja tjanulos medlenno. Vse mirovye sobytija liš otdalennym ėchom otzyvalis v žizni krestjan. Žiteli derevni stojali spinoj k edinstvennoj tropinke, veduščej k rjazanskomu traktu: ich lica byli obraščeny v druguju storonu, k sine-zelenoj kromke lesa. Les kormil i sogreval krestjanina, no on že byl zagadočnym i vraždebnym mestom. Ljudi vsmatrivalis v temnotu za derevjami, pytalis razgadat smysl šuma vetvej i skripa stvolov, ponjat ptiči golosa i zverinyj voj, pročitat znaki na zemle, v vode i na nebe.