Achtung!!!

Ljudi, zainteresovannye v tom, čtoby ich vzaimodejstvie v processe obščenija bylo uspešnym, vsegda udeljajut bolšoe vnimanie ne tolko tomu, čto oni govorjat, no i tomu, kak oni ėto govorjat i kak vedut sebja vo vremja obščenija. Obščaja tonalnost besedy, povedenie sobesednikov, znanie kulturnych tradicij i obščestvennych norm, ličnych vkusov i privyček i mnogoe drugoe – vse ėto obuslavlivaet gladkost obščenija i napravleno na dostiženie kommunikativnych celej. Perečislennye aspekty kommunikacii obyčno prinjato otnosit k oblasti ėtiketa i chorošich maner. Razrabotkoj ėtiketnych norm i pravil zanimalis ljudi samych raznych professij i interesov – filosofy, pisateli, lingvisty, psichologi, pedagogi i daže predstaviteli vlasti. Problemy ėtiketa i ėtiketnogo povedenija v obščestve vsegda vyzyvali širokij obščestvennyj rezonans. Ne udivitelno poėtomu, čto problemy ėtiketa i priličnogo povedenija v obščestve privlekali vnimanie i lingvistov, zanimavšichsja ili interesovavšichsja teoriej i praktikoj vnutri- i mežkulturnoj kommunikacii. Sovremennyj ėtiket, kak on funkcioniruet v našem obščestve, unasledoval i osvoil mnogie obyčai i tradicija povedenija raznych narodov. Tak, iz Drevnego Rima k nam prišel obyčaj gostepriimstva, i, prežde vsego, rimljane sformulirovali pravila vežlivosti, kotorye nadležit sobljudat pri prieme gostej. Skandinavy pervymi vveli v gostevoj ėtiket pravilo predostavljat samye početnye mesta za stolom ženščinam i naibolee uvažaemym gostjam