Achtung!!!

Igor Severjanin (1887−1941) — znakovoe imja Serebrjanogo veka, simvol ėpataža, igry, kuraža: «Vonzite štopor v uprugost probki, — / I vzory ženščin ne budut robki!» S ėtich strok, obrugannych velikim Lvom Tolstym, načalas skandalnaja izvestnost poėta, a s vychodom sbornika «Gromokipjaščij kubok» (1913) nastupilo pjatiletie nevidannoj severjaninskoj slavy, uvenčavšej ego titulom «korol poėtov» (1918). Odnako vskore «korol» okazalsja v ėmigracii, gde prazdničnyj ego talant stal ugasat. Takomu tradicionnomu vzgljadu na sudbu poėta Vladimir Bondarenko brosaet vyzov, dokazyvaja, čto nastojaščij Severjanin projavilsja kak raz v ėmigracii, a lučšij ego sbornik — «Medalony» (1934). Sobiraja fakty, avtor obezdil mnogie mesta prebyvanija poėta — ot čerepoveckich selenij i ėstonskich myz do Jugoslavii i Kitaja, privlek množestvo pisem, vospominanij, dokumentov. Dannoe žizneopisanie zarjaženo na polemiku. Tak li byl «neobrazovan» Igor Severjanin v svoe gromokipjaščee pjatiletie, kak polagaet avtor? Neobchodim li poėtu «diplom»? Čto est poėzija: vnušennye pjanjaščej derzostju stichi, razošedšiesja na aforizmy, ili že otrezvlennye vozrastom stroki?.. V ėtoj polemičnosti, oživljajuščej poėta, vpisyvajuščej ego tvorčestvo v segodnjašnie temy, založen osnovnoj pafos knigi.